Teleta naj bi poleg mleka, kakovostne mrve in higiensko neoporečne vode čim prej začela zauživati tudi krmilo – ponavadi je to krmilo sestavljeno iz mešanice žitnega zrnja, sojinih proteinov, lanenih semen. V to mešanico tradicionalno vstopajo pšenica, koruza in ječmen, rž pa le redkokdaj. Razlog za neuporabo rži je v strahu, da rž vsebuje ergot alkaloide iz rženega rožička, kar je bilo pogosto v preteklosti, in v prepričanju, da je rž manj okusna v primerjavi z drugimi žiti. Vendar ima rž nekaj prednosti: v času rasti je bolj odporna na sušne razmere in potrebuje manj hranil. Moderne hibridne sorte rži pa so odporne na okužbo z rženim rožičkom.
Ogljikovi hidrati v rži
V primerjavi s pšenico ima rž sicer nekoliko manj surovih beljakovin, kar pa pri sestavi poskusnega štarterja za teleta ni bistveno vplivalo na beljakovine v krmilu. Pomembna razlika med ržjo in pšenico je v vsebnosti sladkorjev fruktanov in beta-glukanov – torej gre za molekule sestavljene iz fruktoze in glukoze. Rž ima teh fruktanov in glukanov več kot pšenica, več ima tudi kislih detergentskih vlaken.
Povzetek poskusa na teletih LS pasme
V poskusu, ki so ga v sodelovanju s podjetjem KWS izvedli na Veterinarski univerzi na Dunaju, so v običajnem štarterju za teleta delež pšenice (to je 46 %) zamenjali z zrnjem hibridne rži. Štarter so teleta dobivala od 2. dneva starosti do 14. tedna starosti, ko so bila odstavljena od mlečnega nadomestka. Sestavljen je bil v kontrolni skupini iz pšenice (46%), ječmena, sojinih tropin, lanenega semena, pesnih rezancev in mineralno-vitaminske mešanice, v poskusni skupini pa je pšenico zamenjala rž. Teleta so pojedla do 5. tedna starosti okrog 200 g štarterja na dan, pri devetem tednu že 500 gramov, pri 11. do 12. tednu so dvignili količino na 1,5 kg, ter na koncu pri 14. tednih starosti 2,5 kg na dan. Obe skupini so do odstavitve enako napajali z mlečnim nadomestkom, teleta so imela po volji seno in vodo. Med skupinama ni bilo razlike v konzumaciji pšeničnega ali rženega štarterja, ravno tako ni bilo razlike v dnevnih prirastih. Teličke so povprečno priraščale 930 do 1000 gramov, bikci pa 1080 do 1200 gramov. Živali so bile stehtane vsak teden, po 6. tednu starosti pa so vsaka dva tedna s sondo teletom odvzeli vampni sok. Ovrednotenje rezultatov iz soka še poteka, ugotovili pa so že prve razlike.
Prednost rži za razvoj vampa
Preiskave vampne tekočine kažejo na dejstvo, da je bil že v 6. tednu starosti delež hlapnih maščobnih kislin pri skupini, ki je uživala rž, za 26 % višji v primerjavi s skupino, ki je uživala pšenico. Še bolj presenetljiva pa je bila koncentracija maslene kisline, ki je bila v skupini z ržjo kar za 53 % višja. Maslena kislina (butirat) je poleg ocetne in propionske kisline ena najpomembnejših hlapnih maščobnih kislin. Nastane namreč z mikrobno fermentacijo v vampu, bakterije razgradijo krmo, ki je bogata s škrobom in sladkorji – in rž je tu očitno bolj učinkovita kot pšenica. Maslena kislina igra ključno vlogo pri razvoju vampa pri teletih v popolnoma funkcionalnega prežvekovalca. Maslena kislina služi kot neposreden in učinkovit vir energije za tele, je glavni dejavnik rasti in podaljševanja vampnih papil oz. resic. Te pa so zagotovilo za dobro za kasnejšo absorpcijo hranil in optimalno delovanje vampa pri odraslem govedu.
Štarter za teleta na osnovi rži ni bil nič manj okusen v primerjavi s štarterjem na osnovi pšenice, razlike v konzumaciji in dnevnih prirastih ni bilo. Škrob in sladkorji v rži pa so izgleda v razvijajočem vampu bolj spodbudili tvorbo hlapnih maščobnih kislin, predvsem maslene, kot škrob in sladkorji v pšenici.
(Povzeto po TopAgrar 4/2026)
Svetovalka specialistka za govedorejo: Karmen Jerič, univ.dipl.inž.zoot.
