Preko zdravilnih učinkovin si je v preteklosti človek lajšal zdravstvene tegobe. Ni poznal sestave učinkovin, kot jih danes pozna sodobna znanost, je pa vedel katere zdravstvene težave lahko rešuje s posameznimi zelišči. Vsebnost in kakovost učinkovin v zdravilnih zeliščih pa je odvisna od številnih dejavnikov. Poleg kakovosti tal, še vplivajo gnojenje z organskimi in mineralnimi gnojili, osončenost, količina padavin in prilagojenost sort na podnebne razmere določenega kraja.
Torej za uspešno uspevanje zdravilnih zelišč in visoko in kakovostno vsebnost učinkovin je zelo pomembno, da izberemo pravo rastišče.
V tem prispevku bi izpostavila le vrste tal na katerih naj bi pridelovali zelišča in organska gnojila, ki imajo prav tako veliko vlogo pri količini in kakovosti učinkovin.
Na peščeno glinastih tleh dobro uspevajo žajbelj, koriander, ajbiš, slezenovec, luštrek in benedikta, majaron, bazilika, sivka, kamilica, koromač, materina dušica, rožmarin. Tla naj ne bodo kisla.
Na glinasto peščenih tleh dobro uspevajo milnica, rutica, oman, lučnik, bolhač,
Še opozorilo:
Baldrijan in ajbiš zelo dobro uspevata na težjih tleh, vendar ju na teh tleh ne bomo pridelovali zaradi težkega čiščenja blata iz korenin.
Težka glinasta tla dobro prenašajo kristavec, ognjič in benedikta.
Bogata tla s humusem zelo dobro prenašajo baldrijan, angelika in slezenovec.
Miti o tem, da lahko pridelujemo zdravilna zelišča na manj rodovitnih tleh, že dolgo ne držijo. Manj rodovitna tla lahko popravimo z založnimi gnojenji z osnovnimi hranili, kalcifikacijo kislih tal in predvsem z obilnejšim gnojenjem z zrelim hlevskim gnojem in kompostom.
Preperel hlevski gnoj je tisti, pri katerem ne moremo razločiti materiala iz katerega je nastal. Torej imamo opravka dobesedno s humusem, ki nastane po najmanj polletnem preperevanju. Hlevski gnoj je sestavljen iz nastilja, blata in seča. Kakšna oblika trajnega humusa bo nastala, je odvisno od nastilja. Najboljša kakovost hlevskega gnoja nastane, če kmetija uporablja za nastil slamo ozimnih žit. Ob optimalni oskrbi hlevskega gnoja, je za pričakovati, da bo s pomočjo mineralizacijskih procesov nastala trajna oblika humusa – sprstenina. Sprstenina ima najboljšo vezivno sposobnost za hranilne snovi in vodo.
Če kmetija uporablja za nastilj žagovino oziroma druge materiale drevesnih vrst (listje), ne moremo pričakovati tvorbe trajne oblike humusa – sprstenine, ampak kisla vsebina uporabljenega materiala razpade na trhlino ali kislo trajno obliko humusa, ki pa ima v primerjavi s sprstenino bistveno slabšo zamenjalno kapaciteto za hranilne snovi. Fulvo kisline, ki nastanejo pri razkrajanju, delujejo v tleh kislo. To pomeni, da še dodatno zakisujejo tla.
Zakaj govorim o tem? Vem, da pridelovalci zelišč tudi nabavljajo hlevski gnoj na kmetijah. In je prav da pridelovalci zelišč se lahko pozanimajo na kmetiji s čim pa so nastiljali živini. Nastilj ima torej precejšnjo vlogo pri kakovosti hlevskega gnoja ter s tem na vpliv kakovosti učinkovin.
Gnojenje s preperelim hlevskim gnojem dobro prenašajo koper, kumina, kapucinka, navadni in pravi pelin.
Kompost
V praksi so mnenja, da na kompostni kup spada vsa organska snov, ki jo predvsem gospodinjstva pridelajo na vrtovih, preko pokošene okrasne trave oziroma zgrabljanega listja v sadovnjakih. Na kompostni kup spada samo zdrava organska snov. Organska snov, ki je bila okužena s glivičnimi, bakterijskimi in virusnimi obolenji ter škodljivci, ne spada na kompostni kup. Namreč trosi obolenj in škodljivci v kompostnem kupu preživijo in jih z gnojenjem v naslednjem letu prenesemo v nasad zelišč.
Z omenjenima organskima gnojiloma spravimo v tla precej sprstenine ali blage oblike humusa, ki ima pomembno vlogo pri vzdrževanju fizikalno kemičnih in bioloških lastnosti ter pomembno vplivata na pridelek in kakovost zelišč.
Pripravila:
Kapun Maršik Jožica, univ. dipl. inž. kmet, specialistka za zelišča